Pravičnost v zdravstvu v ospredju konference Medicina in pravo – Maribor 2026

dr. Božidar Voljč

Na 35. mednarodni konferenci Medicina in pravo – Maribor 2026 je uvodno predavanje o pravičnosti v zdravstvu imel dr. Božidar Voljč (Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko), ki je izpostavil, da je pravičnost temeljna vrednota zdravstvenega sistema, vendar je danes pod velikim pritiskom zaradi čakalnih dob, pomanjkanja osebnih zdravnikov in naraščajočih neenakosti. Poudaril je pomen dostopnosti, etične odgovornosti zdravstvenih delavcev ter nujnost boljšega sodelovanja znotraj sistema, ob tem pa opozoril, da mora odnos med zdravnikom in bolnikom ostati zaupen, empatičen in partnerski.

V nadaljevanju objavljamo njegov celoten govor.

Spoštovane gospe in gospodje, kolegice in kolegi

Organizatorjem letošnje že 35. mednarodne konference o medicini in pravu v Mariboru se zahvaljujem za vabilo, da ob njeni otvoritvi udeležencem spregovorim o pravičnosti v zdravstvu, področju, ki zdravstvenike bolj ali manj spremlja na vsej poklicni poti in v sleherni družbi vpliva tudi na kakovost življenja. Na vseh področjih človeških dejavnosti je pravičnost moralna in etična vrednota, ki na osebni in družbeni ravni opredeljuje nepristranskost in poštenost ravnanj in odločitev. Pravičnost zdravstva, prava in ekonomije se opisuje in presoja z vrednotami, ki izhajajo iz njihove vsebine, namena in ciljev. V zdravstvu je ob dobrobiti, neškodljivosti in avtonomiji bolnikov, pravičnost vrednota medicinske etike, po kateri je vsem, brez razlike namenjena enakopravna zdravstvena obravnava. Dopolnjujejo jo znanje, odgovornost, kakovost, empatija in izkušnje. Smoter zdravstva je v obravnavi bolezni in njegova pravičnost se neločljivo povezuje z zdravstvenimi potrebami bolnikov in družbe. Zaposlene v zdravstvu naj bi povezovala še v pravičnem odnosu do poklica, do stroke in znanja, do sodelavcev, do ustanove, ki jih zaposluje in do njih samih. Pravičnost sožitja med družbo in zdravstvom se presoja tudi z ukrepi javnozdravstvene stroke v obravnavi epidemioloških in demografskih izzivov. Na področju enakopravnosti in enakosti se zdravstvena pravičnost v razdeljevanju omejenih sredstev in dobrin, kakor tudi v zdravstvenih postopkih, srečuje še z vrednotami prava in ekonomije.

Pravičnost je lastnost poštenega, organizacijsko skladnega in preglednega zdravstva. Primerjamo ga lahko s Platonovo državo, v kateri vsak del družbe v sožitju z drugimi opravlja svojo vlogo. Tudi pravičnost vsakega sistema je v usklajenosti vseh njegovih področij ali enot, v kateri vsaka od njih s svojimi specifičnimi aktivnostmi izpolnjuje njegov namen, lastnosti in cilje. Kot zdravniku naj mi bo dovoljeno pravično zdravstvo primerjati s človeškim telesom, v katerem vsak organ opravlja svojo funkcijo in se z njo v preglednem sodelovanju z drugimi organi povezuje v zdravo celovitost našega bivanja. Ko se ta poruši, se pojavi bolezen, kar v prenesenem pomenu velja tudi za javne sisteme.

V vseh družbah je zdravstvo nepogrešljiva dejavnost. Njegovo poslanstvo opredeljujejo deklaracije, konvencije in etični oziroma deontološki kodeksi. Je živ družbeni organizem, ki povezuje različna, med seboj dopolnjujoča se zdravstvena področja. Vsako z družbo, ki ji pripada, deli svoje in njeno življenje, svoje in njene uspehe in zadrege. Čeprav so vrednote zdravstvene pravičnosti v svoji osnovi nespremenljive, pa okoliščine, v kakršnih družbe živijo, vplivajo na njihovo razumevanje in spoštovanje. To brez zadržkov velja tudi za slovensko družbo in njeno zdravstvo. Če oba primerjamo s stanjem pred nekaj desetletji, ju v njunih vsebinah, urejenosti in organizaciji komaj še lahko prepoznamo. V določeni meri to velja tudi za pravičnost in etiko. Zdravstvo je v novih razmerah doživelo velike vsebinske in organizacijske spremembe, z napredkom stroke, genetike in informacijske tehnologije, pa se v zdravstveni etiki odpirajo vedno novi izzivi. Ob zmagovitem pohodu umetne inteligence pa se lahko vprašamo, kakšen vpliv bo imela na podobo zdravstva, na njegovo pravičnost in etiko, ko se bo z vsemi svojimi lastnostmi ugnezdila v vseh porah zdravstva?  

Gospe in gospodje,

tradicionalna 35. konferenca Univerze v Mariboru o medicini in pravu, v uvodu namenja pomembno pozornost pravičnosti v zdravstvu. Kot že povedano, je o njenih vsebinah mogoče razpravljati z različnih zornih kotov. V nadaljevanju ne bom predstavljal njenih v kodeksih, deklaracijah in protokolih dobro opredeljenih vrednot. Z ozirom na namen same konference in na trenutek, ki ga živimo, pa se mi zdi primerno, da se neodvisno in kolikor mogoče pošteno opredelim do najbolj pomembnih vprašanj, ki se v zvezi s pravičnostjo do bolnikov odpirajo v slovenskem zdravstvu. V vseh časih je bilo zdravstvo namenjeno pomoči v bolezenskih ali življenjskih stiskah in zdravstvena dobrobit bolnikov in družbe je tudi danes njegov ključni smoter. Vsa zgodovina človeštva, vsi vzponi in padci, niso spremenili človeške narave. Tudi danes bolniki bolezen še vedno doživljajo tako, kot so jo v antičnem zdravstvu. V bolezni iščejo pomoč s čustvi upanja in s pozitivnimi pričakovanji, prenekateri tudi s strahom in obupom.Dostopnost do storitev, ko jih potrebujejo, je zanje ključni kazalnik organizacijske urejenosti in zdravstvene pravičnosti. K njej veliko prispeva solidarno, obvezno zdravstveno zavarovanje, ki vsem zavarovanim osebam, brez ozira na višino njihovega prispevka, zagotavlja plačilo storitev. Prav je, da se ob tem s spoštovanjem spomnimo na kanclerja Otta von Bismarcka, ki je pred skoraj 150 leti v nemškem cesarstvu z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, ki sta mu sledila še nezgodno in pokojninsko zavarovanje, v takratnem zdravstvu vpeljal solidarno kritje zdravstvenih stroškov, bolniško nadomestilo in pogrebne stroške. Na naštetih področjih je vzpostavil pravično družbeno urejenost, ki so ji sledile zdravstvene in socialne zakonodaje skoraj vseh evropskih držav. Je pionir zdravstvene pravičnosti in še danes smo vsi deležni njegove dediščine.

Ko ugotavljamo, da se osebno sprejemanje bolezni ni spremenilo,  pa je potrebno izpostaviti spremembe v odnosu med zdravnikom in bolnikom. Če je bilo to včasih razmerje med absolutno avtoriteto zdravnika na eni in prevladujočo podrejenostjo bolnika na drugi strani, je danes to odnos dveh partnerjev. V skladu z etično vrednoto avtonomije ima bolnik pravico, da se potem, ko mu je zdravnik na razumljiv način pojasnil, s čim in kako mu namerava pomagati, odloči, ali bo predlagano zdravljenje sprejel ali zavrnil, zdravnik pa mora njegovo odločitev upoštevati, četudi bolniku ni v zdravstveno korist. Pravičnost se s tem povezuje z avtonomijo bolnika in ni več nujno povezana z etično vrednoto zdravstvene dobrobiti. Pravično pa je, da se bolnika pouči o vseh možnih posledicah njegovih odločitev.

Ob velikih demografskih in epidemioloških spremembah slovensko zdravstvo, kljub kadrovskim okrepitvam, ne zmore v primernem času izpolniti vseh naraščajočih potreb po zdravstvenih obravnavah. K temu po svoje pripomore tudi nenehno vzdrževanje neprijazne razcepljenosti njegovih potencialov. Že vrsto let smo soočeni z različno dolgim čakanjem na posamezne zdravstvene storitve, ki ga z dosedanjimi ukrepi ni bilo mogoče zmanjšati, še manj odpraviti. Čakalne dobe so že kar nekaj časa največji problem našega zdravstva, ki poleg vprašanj o pravičnosti odpira tudi vprašanja o njegovi sistemski urejenosti. Če jih presojamo s kriteriji medicinske etike, ugotovimo, da bolnikom niso v zdravstveno dobrobit, da so s stališča bolezni škodljive, da so v nasprotju z željami in potrebami bolnikov, da povečujejo zdravstvene neenakosti in da niso pravične. Vendar nobeno zdravstvo ne more in nikoli ni moglo sproti uresničiti vseh storitev. Na marsikatero se lahko počaka, vendar naj bo čakanje pregledno urejeno in pravično. Etična dolžnost zdravstva je, da jih v največji meri ureja samo, dosedanji ukrepi politike in pobude raznih civilnih iniciativ, brez sodelovanja zdravstva, niso bile uspešne. V obravnavi bolnikov lahko pravičnost vzdržujejo le tisti, ki jo neposredno uresničujejo in marsikateri njen izziv se z ozirom na pristojnosti zdravnikov in njihovega dela, nanaša izključno na samo zdravstvo. Profesor dr. Janez Milčinski je zapisal, da je citiram »narava zdravniškega dela taka, da ga ni mogoče izčrpno predpisati z navodili ali ga nadzirati kot se lahko nadzira industrijske izdelke. Zato je notranja, etična kontrola toliko bolj pomembna in potrebna.« konec citata

Omejena dostopnost do zdravstvenih storitev odpira vrata samoplačništvu. Ljudje so kljub pravicam iz zdravstvenega zavarovanja za obravnave brez čakanja in za ustrezno strokovno pozornost, pripravljeni sami pokriti strošek, ki bi ga sicer poravnalo zdravstveno zavarovanje. Res je, da samoplačništvo poznajo v vsakem zdravstvu. So storitve in potrebe, ki jih zdravstveno zavarovanje ne plačuje, pa tudi take, ki jih plačuje, pa so povezane z intimo. Ko pa se samoplačništvo krepi zaradi neustrezne dostopnosti do zdravstvenih storitev in se ozremo na njegovo pravičnost, je jasno, da vsakdo, tudi v največjih zdravstvenih stiskah, finančno ne zmore iskati pomoči v samoplačniških storitvah. Samoplačništvo je od nekdaj neenakopravno in spodbuja zdravstveno neenakost. Sistem, ki kljub poudarjanju tako imenovanega javnega zdravstva, ni sposoben urediti čakalnih dob, je tudi vir zdravstvene neenakopravnosti, neenakosti in nepravičnosti.

Kritično področje pravičnosti v našem zdravstvu je tudi dejstvo, da veliko prebivalcev nima osebnega zdravnika. Res je, da se veliko posameznikov počuti zdrave in nimajo potrebe po osebnem zdravniku. V Sloveniji pa je vse več starejših oseb s kroničnimi, neozdravljivimi, napredujočimi boleznimi in stanji, katerih obravnava naj bi bila predvsem zaupana izbranemu osebnemu zdravniku v primarnem zdravstvu. V njem se dokončno lahko uredi do 80% vseh zdravstvenih pritožb. Pomanjkanje osebnih zdravnikov se zato kaže v neredu med strokovnimi pristojnostmi posameznih ravni zdravstvenega varstva in preobremenjenosti urgentnih ambulant. Čeprav tudi v urbanih okoljih, kljub številnim enotam primarnega zdravstva, prebivalci ostajajo brez zdravnika, pa je stanje na odmaknjenem podeželju še slabše. Ni služb, ki bi zadrževale mlade družine, z upokojitvami ali odhodi zdravnikov se zapirajo ambulante, iz poslovnih razlogov še lekarne, pošte, banke, bankomati in trgovine, omejuje se tudi javne prevoze. Slovenija ni velika država, ima razmeroma dobro infrastrukturo, vsak njen del je dosegljiv v kratkem času in nerazumljivo, politično pa tudi škodljivo je, da nekateri demografsko nazadujoči obmejni predeli sistematično ostajajo razvojno zanemarjeni. So šolski primer, kako se socialne determinante zdravja spreminjajo v zdravstvene in življenjske neenakopravnosti. S strani najvišjih predstavnikov države in vladne politike, žal tudi s strani zdravstva, ni pobud in dejanj, ki bi prebivalcem, ki na mejah vzdržujejo nacionalno in jezikovno mejo, pripomogli k večji socialni privlačnosti in zdravstveni varnosti.

Neurejene čakalne dobe in prebivalci brez zdravnikov slabo vplivajo na odnose med javnostjo in zdravstvom. V slovenskem zdravstvu je veliko kadrovskih in infrastrukturnih potencialov, s katerimi bi sistemske nepravičnosti v obravnavi bolnikov lahko občutno zmanjšali. V razvitih državah se zdravstvo deli na državno in zasebno področje, vsako s svojimi pristojnostmi in obsegom dejavnosti. V interesu bolnikov je, da v preglednem sodelovanju obeh razrešujejo svoje zdravstvene potrebe in uresničujejo svojo zdravstveno varnost. S političnim vzdrževanjem neprijaznega odnosa med obema, ni mogoče pravično in uspešno reševati naraščajočih zdravstvenih potreb starajoče se družbe, še posebej ne, če se to skuša doseči brez aktivnega in iskrenega sodelovanja zaposlenih v zdravstvu. Posledica je z zdravstvom nezadovoljna družba, ki v našem primeru očitke prek medijev in civilnih iniciativ usmerja predvsem na zdravnike.

Zasebno zdravstvo se pri nas pogosto kritično omenja, a s stališča zdravstvene etike veljajo tudi zanj vse njene vrednote, z enakimi kriteriji se ocenjujejo tudi njegove napake. Kritike pa so upravičene, kadar zasebni interes prevlada nad poklicno etiko, če se izvaja predvsem zdravstveno nepotrebne, a lukrativne storitve, če se iz dohodkovnih razlogov ponavlja nepotrebne preiskave, če dobavitelji z visokimi maržami izkoriščajo omejene finančne vire in če se zaradi pridobitništva zdravljenje kombinira z nestrokovnim ukrepanjem. Vse našteto je žal tudi del našega zdravstva. Hkrati pa lahko ugotovimo, da bolj ko je zdravstvo neurejeno, večje zlorabe ga spremljajo v javnosti. Kot primer naj  omenim, da pri nas danes izven zdravstva vsakdo lahko prosto proizvaja različne zvarke in jih s povsem nerealnimi zdravstvenimi obljubami nekaznovano prodaja, izkoriščajoč pomanjkljivosti sistema in lahkovernost ljudi. Četudi zakonodaja določa njihovo kaznovanje, pa do njega očitno ne pride, saj je lažnivih zdravstvenih ponudb vedno več.

O pravičnosti v zdravstvu bi v zvezi z njegovo organizacijo in vodenjem, kakor tudi o pravičnih odnosih do zaposlenih in med zaposlenimi, lahko še marsikaj omenili, žal pa čas tega ne dopušča. Trenutno smo v praznem prostoru, ne vemo, kako se bo zdravstvo z novo vlado in novim ministrom, tudi na področju pravičnosti, razvijalo naprej. A kakorkoli že, slovensko zdravstvo odlikuje visoka strokovnost, ki kljub vsem težavam vzdržuje dostojanstvo zdravstvene stroke in njenih poklicev. V neposredni obravnavi je velika večina bolnikov obravnavana strokovno in pravično. Prizadevajmo si, da stik med zdravnikom in bolnikom še naprej ostaja srečanje dveh ljudi, v katerem se empatija in medsebojno zaupanje izkazujeta v odkritem pogovoru iz oči v oči, s čim manj ekrana in administracije. Pravično razmerje z bolniki bogati tudi zdravnika, saj dobrega zdravnika ne naredi fakulteta, ampak življenje s stroko, z bolniki, v katerem je njihovo zaupanje in hvaležnost največje plačilo.  

V zaključku naj ponovim, da je pravičnost vrlina, ki jo, odvisno od njenega spoštovanja, v večji ali manjši meri spremljajo urejenost, zadovoljstvo in harmonija. A nobena družba ni popolna in vsako zdravstvo bi bilo lahko boljše. Tako kot ni popolnega zdravja tudi ni popolne pravičnosti in nihče med nami ni brez osebnih pomanjkljivosti. Kakor se v življenju vsak po svoje trudimo za osebno zdravje, naj bi v skladu z moralnimi ali religioznimi vrednotami, sledili tudi pravičnosti. Vsi, ki so svojo poklicno pot posvetili zdravstvu, pa naj bi pri opravljanju poklica sledili zdravstveni pravičnosti. Vsaka generacija prevzema vrednote prejšnje in jih obogatene z izkušnjami predaja svojim naslednikom. Ko se konča kariera, je največ vredno tisto, kar smo dobrega storili bolnikom, ki so se nam zaupali v zdravstvenih in življenjskih stiskah. V tej povezavi se karierni dosežki zdijo manj pomembni. Odgovor na vprašanje, kako naprej, je, da tudi na področju zdravstvene pravičnosti spoštujemo in vzdržujemo odlično moralno in etično izročilo slovenskega zdravstva ali kakor je to znal preprosto povedati profesor Milčinski, da zdravniki, z vsemi drugimi v zdravstvu, vedno sledimo tistemu, kar je lepo in prav in da smo dobri ljudje.