ZOPS: Dostop novorojenčkov do pediatra mora imeti prednost pred političnim udobjem
Kje je moj pediater?
Dostopnost primarne pediatrične zdravstvene oskrbe v Sloveniji postaja vse resnejši problem, pri katerem se iz leta v leto kažejo sistemske pomanjkljivosti upravljanja zdravstvenega sistema. Med manj izpostavljenimi, a ključnimi vprašanji je dejstvo, da je pri pediatrih še vedno opredeljeno veliko število pacientov, starejših od 18 let. Ti mladi odrasli bi morali zdravstveno oskrbo prejemati pri zdravnikih družinske medicine, vendar se ukrep njihovega prehoda iz pediatričnih ambulant že dlje časa prelaga.
Razlog za odlašanje ni strokovne narave, temveč politične. Odločevalci se zavedajo, da bi dosledno »izpisovanje« polnoletnih pacientov iz pediatričnih ambulant povečalo pritisk na že preobremenjene ambulante družinske medicine in povečalo število neopredeljenih odraslih. Namesto da bi se sistemsko reševalo pomanjkanje kadra in organizacijske težave v primarnem zdravstvu, se breme prelaga na pediatre, ki tako obravnavajo tudi paciente, za katere primarno niso več pristojni.
Pri tem pa ostaja premalo poudarjeno ključno vprašanje pravičnosti in prioritet. Novorojenčki in njihovi starši, ki ne morejo priti do pediatra, so nedvomno v bolj ranljivem položaju kot najstniki ali mladi odrasli brez izbranega osebnega zdravnika. Prvi meseci in leta življenja so obdobje, ko je redna, dostopna in kakovostna pediatrična oskrba najpomembnejša za zdrav razvoj otroka. Kadar sistem dopušča, da pediatrične kapacitete zasedajo odrasli pacienti, to neposredno zmanjšuje dostopnost oskrbe za najmlajše.
Ohranjanje polnoletnih pacientov pri pediatrih zato ni nevtralna odločitev, temveč odraz neaktivnega in kratkoročnega pristopa k upravljanju zdravstvenega sistema. Namesto da bi se sprejemale strokovno utemeljene, dolgoročno pravičnejše rešitve, se pogosto izbirajo poteze, ki so politično manj boleče, čeprav pomenijo večjo nepravičnost do pacientov – v tem primeru do otrok in njihovih družin.
Zveza organizacij pacientov Slovenije (ZOPS) ob tem podpira tudi stališče Zagovornik načela enakosti, da je treba dostopnost pediatrov obravnavati kot vprašanje enakih možnosti in varstva pravic otrok. Z vidika pacientov je jasno, da mora biti dostop do pediatra za novorojenčke in otroke prednostna naloga zdravstvene politike. Sistem mora zagotoviti, da so pediatrične kapacitete namenjene otrokom, medtem ko je treba vzporedno okrepiti dostopnost družinske medicine za mlade odrasle. Le s takšnim uravnoteženim in odgovornim pristopom je mogoče zagotoviti pravičnejšo porazdelitev zdravstvenih virov in zaščititi najbolj ranljive skupine bolnikov.
