Zdravje in varstvo – nova družbena pogodba – da ali ne?!
Objavljeno v Pravni praksi 9.11.2023
Kljub številnim javnim zapisom, tudi najbolj svežim[1], da se »Slovenci med seboj praviloma ne moremo zmeniti o ničemer pomembnem za našo skupno državo, ne znamo zmanjšati čakalnih vrst, poenostaviti upravnih postopkov – pri vseh omenjenih temah je širok konsenz pravzaprav misija nemogoče«, pa vendar ankete javnega mnenja kažejo, da velika večina Slovencev soglaša: zdravje je najpomembnejša vrednota in želja vsakega državljana. Zakaj torej nismo pripravljeni in sposobni doseči večinskega dogovora o tem, kako doseči ta cilj? Zakaj so propadli dosedanji poskusi resnejših sprememb v organizaciji našega zdravstvenega sistema?
Verjetno velja pritrditi citiranemu avtorju, ki kot vzrok za takšno stanje navaja najprej, da smo »nemalokrat polni sami sebe, nihče drug nima naše pameti, slabo nam gresta medsebojna komunikacija in komunikacija na ravni bolnik – zdravnik«. In njegov prvi sklep: »prav zadnje je po moji oceni eden ključnih problemov slovenskega zdravstva«. Logično nadaljevanje takšne diagnoze bolnika – slovenskega zdravstvenega sistema, ki leži na operacijski mizi z odprtim trebuhom, zdravniki pa se prepirajo, kako nadaljevati operacijo – je ugotovitev, da je temeljni praproblem takšnega pacientovega stanja odsotnost oziroma nepripravljenost za dialog ključnih deležnikov – oblikovalcev zdravstvenega sistema. V istem časniku tri strani spredaj je značilen dokaz za naslov drugega članka: »ZZZS ni predlagal novega prispevka«. In ostra reakcija predsednika vlade: »zakaj danes zdravstvena blagajna iz tega dela medijsko zgodbo, zakaj straši ljudi..«. Vprašanja brez pravega odgovora.
Kdo so torej ključni deležniki slovenskega zdravstvenega sistema, ki se niso pripravljeni in sposobni dogovoriti o ključnih ciljih, smereh in korakih sprememb? Zakaj niso pripravljeni na spremembe? Kakšna so njihova vodila, kaj jih vodi?
Skupni odgovor na ta vprašanja je pred časom cinično, pa vendar realistično dal nekdanji prvi mož nacionalne zdravstvene zavarovalnice: »sprašujete me, koliko je interesov v slovenskem zdravstvu in kdo so njihovi nosilci – 3,5 milijarde jih je, za vsakim evrom stoji oseba s svojim interesom«. Sigmund Freud je pred več kot sto leti zapisal: »trije glavni motivi vodijo ljudi: moč - oblast, denar in seks«.
»Medicinsko doktrino« za diagnozo in anamnezo tega bolnika in njegovih komorbidnih bolezenskih stanj torej imamo. Kako k ozdravitvi? Kakšno popotnico prinaša nova zdravstvena ministrica dr. Valentina Prevolnik Rupel v to operacijo kot novi vodja operativnega tima?
Njena prednost je, da zelo dobro pozna ekonomijo slovenskega zdravstva, tudi njegovega glavnega finančnega »botra« - ZZZS, ki v sebi že predolgo združuje več nezdružljivih nalog:
zavarovalnice in regulatorja z določanjem pravic zavarovancev namesto in mimo zakonodajalca ter pogosto v nasprotju z Ustavo RS
določanjem cen zdravstvenih storitev brez ustreznih kakovostnih podatkov o dejanskih in optimiziranih stroških njihovega izvajanja
uvajanje novih sodobnih načinov zdravljenja brez zadostne strokovne podlage
delegiranjem svojih uradnikov in zaposlenih v zasebnih zavarovalnicah ter pri dobaviteljih v svete javnih zdravstvenih zavodov kot predstavnike namesto nas zavarovancev in pacientov
zastarelim planskim razdeljevanjem zbranih sredstev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja med izvajalce.
Vse to ob več kot tridesetletni asistenci vsakokratnih ministrov za zdravje, ki dajejo soglasje k vsem tem odločitvam.
Koncesije zasebnim izvajalcem so podelile občine v osnovnem zdravstvu in ministri za zdravje na sekundarni ravni, izvajalske pogodbe o financiranju njihovega dela pa je sklenil od prve do zadnje ZZZS.
Vse pod bolj ali manj prikritimi ozadji osebnih in skupinskih političnih in finančnih interesov iz ozadja tega fantomskega orkestra.
Nas pacientov, ki smo po visokoletečih besedah in obljubah vseh teh deležnikov v središču njihove pozornosti, tu ni bilo in nas nihče ni nič vprašal pri odločanju. Zaenkrat smo samo orodje teh interesov.
Novi ministrici ob takšnem »razporedu sil« ne bo lahko. Potrebna bo preudarnost in tudi hladna glava. Karte so na mizi, igralci ob njej tudi. Nov je torej nadzorni krupje ob tej ruleti. Kaj manjka za bolj pošteno igro ob tej ruleti? Plačniki – slovenski pacienti in uporabniki, bolje organizirani, bolj zahtevni in odločni, pokazati bomo morali svojo voljo in odločnost za spremembe. Tudi z drugačnim odnosom do svojega zdravja in bolj zdravega načina življenja. Pravice, toda tudi dolžnosti, ne več samo piramidna hierarhija, temveč bolj enakopraven krog: pacienti – zavarovanci – izvajalci – zavarovalnica – regulatorji.
Potrebna je nova družbena pogodba, staro je povozil čas in nove družbene razmere. Potrebna je drugačna, bolj učinkovita organizacija slovenskega zdravstva.
Zmoremo? Da, če smo pripravljeni sprejeti enakopraven dialog vseh deležnikov. Za nas paciente in zavarovance bodo lakmusov papir uspešnosti nove vodilne garniture na ministrstvu za zdravje predvsem:
določitev in zagotovitev pravice do zdravljenja po izteku roka najdaljše dopustne čakalne dobe glede na stopnjo nujnosti iz napotne listine pri kateremkoli izvajalcu doma ali v tujini z naročilnico zavarovalnice
bistveno izboljšanje varnosti in kakovosti zdravstvenih storitev s ciljno jasno in javno določenim zmanjševanjem števila nepotrebnih smrti zaradi napak v zdravstveni oskrbi in zmanjševanjem števila preprečljivih škodljivih dogodkov pri zdravstveni oskrbi ter s tem povezane škode za paciente in zdravstveno blagajno
zagotovitev dejanske možnosti vpliva pacientov na izbiro zdravnika oziroma izvajalca, na njihovo opolnomočenje kot subjektov, ne pa objektov zdravljenja.
Upanje umre zadnje!
Franci Gerbec, univ. dipl. prav.
podpredsednik Zveze organizacij pacientov Slovenije
[1] prof. dr. Samo Zver, dr. med., Umreti doma v svoji postelji je privilegij, Delo, 18. oktober 2023
